Tinen

Zgodnie ze Słownikiem Staroangielskim:

tinen

adj. Of tin :-- Tinen stagneus, Ælfc. Gr. 5; Zup. 15, 11. Ǽlc calic gegoten beó, gylden oððe seolfren (oððe) tinen, ðe man húsl on hálgige, L. Edg. C. 41; Th. ii. 252, 21 note. Tynen, L. Ælfc. C. 36; Th. ii. 360, note 2. On tinum ( = tinenum) fæte, Lchdm. ii. 236, 5. [With tynnen tonges, Pall. 152, 99. O. H. Ger. zinín stanneus.] tinen